Omemba: Peter Božič

»Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.«

»To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.«

»Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.«

»Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.«

»Cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.«

»Gre za ugrabitev spomina na Božiča.«

»a očitno z mojimi odgovori ni bil zadovoljen«

»Petra Božiča ni mogoče opisati enoznačno. On je bil človek mnogoterih obrazov in dejanj.«

»On je bil neke vrste ikona v mestu in nismo si mogli zamisliti ne hiše ne središča mesta, ne da bi imeli zraven tudi njega.«

»Pošteni, nič bahaški, se mi zdi, da pričarajo duha tistega časa.«

»Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dveurna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo.«

»Naj pisatelji, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih, dobijo več prostora v slovenskem literarnem in medijskem prostoru.«

»Zakaj ne bi denimo država enemu izmed teh kakovostnih pisateljev, ki pišejo v maternem jeziku, objavila knjige? Naj bo to knjiga – polovica v njegovem maternem jeziku, polovica prevod.«

»Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»To, kar počnejo starši otroci, vidijo in poskusijo posnemati. In zdaj če ga potegne v to, potem tudi nadaljuje.«